Ali so slovenski vojaki drugorazredni državljani?
Ali so slovenski vojaki drugorazredni državljani?
S kom se bolj strinjate?
Preberite obe mnenji in oddajte svoj glas podpore kliknite tukaj>>
 MARJAN LAH "V sindikatu ministrstva za obrambo že vrsto let opozarjamo na neustrezne rešitve specialne zakonodaje na obrambnem področju, katera zaposlene pri Morsu in v SV postavlja v manj ugoden položaj kot druge zaposlene v javnem sektorju in je kot taka do zaposlenih diskriminatorna, saj nam omejuje pravice in nas tako oddaljuje od realnega življenja. Tako so zaposleni pri Morsu in v SV drugorazredni državljani, saj nimajo pravice do stavke ne do političnega udejstvovanja ali opravljanja popoldanske pridobitvene dejavnosti, s katero bi si lahko kot drugi zaposleni v javni upravi izboljšali vedno slabši socialni položaj. Sami vojaki so zaposleni za določen čas do 45. leta, zaradi specifike dela so izpostavljeni poškodbam na delovnem mestu. Vojaška služba pa ni samo služba, ampak je tudi poseben način življenja in odrekanje družinskemu življenju, vojaki odhajajo na misije in so pripravljeni žrtvovati zdravje in življenje za interese države. Njihovo žrtvovanje za interese države pa je poplačano tako, da jih po 45. letu - v primeru slabega zdravstvenega stanja ali negativnega varnostnega preverjanja lahko že prej - postavijo na cesto, kjer niso zanimivi na trgu delovne sile in ni moč pričakovati njihove skorajšnje zaposlitve, pri tem je treba poudariti, da nimajo niti pogojev za poklicno pokojnino, torej bodo brezposelni in bodo skupaj s svojimi družinami predstavljali nov socialni problem. V kolikor so v času službovanja pridobili pravico do službenega stanovanja, jo po končani karieri izgubijo. Tako država vojake, ki skupaj z drugimi uniformiranci predstavljajo steber vsake pravne države, po dopolnjenem 45. letu starosti odrine na socialni rob. Zaradi neurejenega statusa tudi nimajo možnosti za pridobivanje bančnih posojil, s katerimi bi reševali stanovanjsko problematiko, kar pomeni, da jih država izkoristi v vseh segmentih in jih nato postavi na cesto. Slab status, odsotnost in zahtevnost poklica pa se odražajo tudi v družinskem življenju, kjer so posledice že evidentne. Konfuzno stanje pa se odraža tudi pri civilih zaposlenih na obrambnem področju, saj jim navedene prepovedi ne prinašajo nikakršnih nadomestil in jih tako kot vojake posledično odrivajo na rob socialnega in družbeno političnega življenja. |
 |
|
|
 LJUBICA JELUŠIČ "Na ministrstvu za obrambo se zavedamo posebnosti vojaškega poklica, ki je skupaj z operativci v centrih za obveščanje na številki 112, gasilci in drugimi poklicnimi reševalci zagotovo med najzahtevnejšimi poklici v družbi. Zaradi zaupanja, ki ga ljudje imamo do Slovenske vojske, in zaradi zavedanja o velikih odgovornostih, ki jih imajo naši vojaki in vojakinje, trdim, da slovenski vojaki niso drugorazredni državljani. V splošni ekonomski krizi so prizadeti vsi deli javnega sektorja, med tistimi, ki nosijo največje breme družbene solidarnosti, pa so vojaki. Jasno je, da posebnosti vojaškega dela (mednarodne operacije in misije, pomoč ob naravnih nesrečah, dolgotrajna usposabljanja, zahtevna psihofizična kondicija, dežurstva, delo z zahtevnimi oborožitvenimi sistemi, urjenja v tujini, stalna pripravljenost) ne morejo biti urejene na isti način, kot to velja za delo uradnikov in strokovnotehničnih delavcev državne uprave in javnega sektorja. Žal plačni sistem javnega sektorja mnogo teh posebnosti ne priznava. Narava vojaškega dela zahteva, da je za nacionalno varnost in izvedbo vojaške naloge treba včasih izdati ukaz, kateremu se vojak ne more zoperstavljati. Ko gre za vprašanja varnosti države in pomoči državljanom pri naravnih nesrečah, ni mogoče uveljavljati pravice do stavke. Vojak mora ostati lojalen svoji državi in družbi, zato aktivno politično delo v vojaški službi ni dopustno. Vojak mora biti pripravljen na stalno premikanje med različnimi enotami, delovno obdobje poklicnega vojaka je omejeno s starostjo 45 let. Poklicna vojaška organizacija potrebuje vedno nove mlade pripadnike. Za starejše generacije zaradi omejenega obsega SV na 7600 pripadnikov v vojaških vrstah ni več prostora. Zato je vlada skupaj z zakonodajalci v Zakonu o obrambi in Zakonu o službi v Slovenski vojski predvidela vrsto možnosti za prekvalificiranje poklicnih vojakov ter za njihovo socialno varnost, ko vstopijo v novo službo. Čeprav je v letu 2011 zelo majhno število takih, ki se iz vojske umikajo po najmanj desetih oziroma 15 letih dela, pa programe za njihovo demobilizacijo zelo resno pripravljamo, saj se zavedamo, da bodo v prihodnjih letih na vrsti za odhod iz vojaške službe obsežnejše generacije. Vojaki imajo tudi pravico do dopolnilnega dela, če to ne škoduje ugledu vojske in države. Nov plačni sistem je v letu 2008 obudil upanje na boljše nagrajevanje vseh zaposlenih v javnem sektorju, vojaki pa so celo upali na priznanje posebnosti svojega poklica. Žal je realnost krize vsa ta upanja za vrsto let umaknila z dnevnega reda, mnoge krivice iz preteklosti niso bile odpravljene, zgodila so se tudi nova nesorazmerja. Kljub tem težavam se morajo tudi vojaki zavedati, da skrbijo za varnost drugih, za solidarnost, tovarištvo in mir v svetu, zato v času krize z varčnostjo in zmanjšanim obsegom svojih pravic stojijo v prvi vrsti s svojimi sodržavljani. Prav zato so deležni toliko zaupanja in podpore v javnosti. Torej niso drugorazredni državljani, ampak državljani z več odgovornosti in spoštovanja do svoje države, kot to velja za marsikoga drugega v tej družbi. |
